V najinih laseh doni (feat. Boštjan Gombač)

V najinih laseh doni. Krike poskušam sprati, vendar Se trdno oprijemajo lasišča. Tudi balzam, vonj brezčasja, Zgolj spolzi med prsti. Zver v meni razžre sleherno Misel in njene ostanke pušča Gniti na jesenskem soncu. Vsak poskus pobega zgolj odpre Stare rane, Ki jih nisem nikoli razkužil. Zazevajo špranje, ki sem jih ves Ta čas skušal pozabiti S skrivanjem. Vse bi dal, da jih kdaj uspem Zakrpati. Počasi se prebijem do srca, do Bistva, ki ga je gniloba Iznakazila. Poslušam. Čutim. Iščem. Obupano iščem kamrico, Kamor bi se skrila pred smradom Zunanjosti. Obupano iščem kamrico, Kamor bi se skrila pred smradom Zunanjosti. Toploto varujejo škripajoča vrata In oranžna gerbera za njimi. Tesno se je oklenem in tudi jaz Zažarim. Ljubim. Zadnji vozli v laseh. Nikoli jih nočem razčesati. Ko žarim, sem spet cel. Spet cel. Cel. Ljubim.