MILIJONE SLIK

Miljone slik, poplava v glavi, spominov krik spet me lovi, Miljone idej o njemu in o njej, če zamižim, če sna si želim. Vse bolj tresoče telo, a nimam moči, da ustavil bi. Prvi sunek dušo vzame, jo ob tla zažene z vso močjo, ujame jo v temo. Z drugim težka skala je na mojih prsih, odpiram usta da, me ne zaduši. Prekleto težek zrak tišči me na tleh, prekleto glasne stene me vrte in padam sam, v vrtincu sanj, čakam le da preživim, jutri vse spet ponovim. Kdo je kriv vem, da jaz sam nisem, si v glavo vbil vprašanja če, smisel vidim še. Naj skala stre telo in stre srce, da konec je, ne morem več, a nihče ne sliši me. Prekleto težek zrak tišči me na tleh, prekleto glasne stene me vrte in padam sam, v vrtincu sanj, čakam le da preživim, jutri vse spet ponovim.