Vsi proti vsen

Tü pa tan si zmislen, kak se hitro vse spreminja. Svejt se li vrti naprej v neskončnost, pa ne enja. Pa podobni so si dnevi, takak pesmi v reciklaži, vsi po iston ritme doj v Dalmacijo, na plaži. So vse ljubezne iste, babe pa kak po kalupi. Smo mislili, ka nan bao lepše, če mo not v Evropi. Sküper v raznolikosti, pa takše ideje. Kriminal pa vedno višji, ka odprejte mamo meje. V začetke smo si gučali, ka bomo mala Švica. Telko vsega smo obetali, pa stoga neje nika. Zaj so vsi takjuni, pa nas jebejo v glave, V državi pa se vsaki den spokradnejo miljarde. Državne investicije, ka mlatijo v prazno. Vedno nižje penzije, za mlade nič ne dajo. Gnes den vsaki san se more pač po svoje znajte. Če po svoje tuliš, si že proti aparati. Eni radi bi leteli, drüjgi radi bi Passata. Eni bi miljone, drüjgin se pa to ne splača. Ene bi družino, ka nedo sami, kda do stari. Drüjgi rajši bi tišino, ker že preveč skos so dali. Eni so za vojne, ker odavlejo strelivo. Drüjgi se borijo za svojo domovino. Eni samo radi najšli strejo bi nad glavo. Drüjgin ide se za to, ka narod spejvo de jin slavo. Nejsi desen, nejsi lejve, kama te sploj spadaš? Tü si niko ništa, vej pa s sebof še ne ladaš. Kolega, tak poven ti, prvo malo se ohladi. Koga koli volin, dale sranje de na vladi. Frustracije nalagamo na drüjge že z navade. Tak nan dobro ide, ka več nemremo brez svaje. Sosidova trava skos se bole zdi zelejna. Mislen, ka se ne zavedamo ka sploj pomejne beda. Vsi radi bi spremembe, ne razmijo pa bistva. Živlenje dale ide, ne najdemo pa smisla. V kroge se vrtimo, včase znajdemo se zgoraj. Rade pa pozabimo, ka končali mo spodaj.